V Sloveniji pri pridobivanju odločbe sledimo 5-stopenjskem modelu pomoči učencem z učnimi težavami. Namen modela je zgodnje odkrivanje in pomoč otrokom z učnimi primanjkljaji. Na višje stopnje pomoči se prehaja, v kolikor prejšnje stopnje niso bile uspešne oziroma učencu ne nudijo dovolj podpore. Pomembno je, da se otrokov napredek ves čas spremlja in evalvira.
1. Pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja
Učitelj je navadno prvi, ki odkrije težave pri učencu in mu tudi prvi pomaga. Pri oceni težav sodeluje s starši in drugimi sodelavci šole. Učitelj prepozna otrokove težave in mu lahko že prilagodi naloge, načine pridobivanja, utrjevanja in preverjanja znanja, uporablja konkretne pripomočke … Na ta način individualizira pouk. Posvetuje se tudi s šolsko svetovalno službo.
2. Pomoč svetovalne službe
V proces pomoči se vključi svetovalna služba. Svetovalni delavec (psiholog, specialni pedagog, pedagog, socialni pedagog, inkluzivni pedagog) poglobi odkrivanje in raziskovanje ovir pri učencu in v okolju, izpostavlja njegova močna področja, poleg učitelja pa v nudenje pomoči vključi tudi starše in učenca. Svetuje torej tako učiteljem (kako prilagajati redni in dopolnilni pouk) kot tudi staršem (kako otroku pomagati doma). Za učenca se pripravi osebna mapa (izvirni delovni projekt pomoči – IDPP).
3. Dodatna individualna in skupinska pomoč
Če so otrokove težave večje, se mu ponudi tudi dodatno individualno in skupinsko pomoč (ISP), ki je bolj intenzivna in bolj usmerjena v učenčeve težave. Lahko se opravi tudi dodatna diagnostika, V učenec na tej stopnji še nima odločbe. Delo z učencem se skrbno načrtuje, dokumentira in vrednoti.
4. Mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove
Kadar učenec ne napreduje kljub vsem oblikam pomoči na treh stopnjah, ga šola napoti v zunanjo specializirano ustanovo, da se oblikuje dodatno strokovno mnenje. Te ustanove so svetovalni centri, centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov in zasebni centri za pomoč otrokom z učnimi težavami. V strokovni tim za oceno otrokovih težav se vključijo različni strokovnjaki: psihologi, specialni pedagogi, logopedi, pedopsihiatri (glede na naravo težav). Starši tekom obravnave prejmejo tudi pisno mnenje o otrokovih težavah ter priporočila za delo z otrokom doma in v šoli.
5. Program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo
Če je na podlagi mnenja o otroku in poročila šole ugotovljeno (šolski tim: učitelj, svetovalni delavec, specialni pedagog …), da učenec potrebuje več prilagoditev, se staršem predlaga usmerjanje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.Starši izpolnijo obrazec »Zahteva za uvedbo postopka usmerjanja« in priložijo vso razpoložljivo strokovno dokumentacijo (fotokopije novejših izvidov, zdravniška mnenja, psihološka, specialno-pedagoška, socialno pedagoška mnenja …). Dokumentaciji se priloži tudi poročilo šole o otroku (izpis ocen, opažanje šole o otroku, ocena stopenj pomoči) ter zapis pogovora z otrokom. Če starši postopka ne želijo, ali ne zmorejo sprožiti, lahko predlog poda tudi šola. Obrazec se pošlje na Zavod Republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ).
Obrazec je dostopen na povezavi:
https://www.zrss.si/usmerjanje-otrok-posebne-potrebe/obrazci-za-usmerjanje-otrok-s-posebnimi-potrebami/
Dokumentacijo in Zahtevo za uvedbo postopka testiranja se pošlje na e-naslov: usmerjanje@zrss.si
ali po pošti:
Zavod RS za šolstvo
Oddelek za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami
Kotnikova ulica 28
1000 LJUBLJANA
Na ZRSŠ delujejo komisije za usmerjanje, ki to dokumentacijo pregledajo. Komisijo sestavljajo različni strokovnjaki – psihologi, pediatri, specialni pedagogi in člani zavoda za šolstvo. Komisija na podlagi vseh informacij izdela strokovno mnenje, ki vključuje diagnostične ocene in sintezo mnenj strokovnjakov. V njem je opredeljen program, ki je najbolj ustrezen za otrokove težave, prilagoditve in druge vrste pomoči (spremljevalec, pripomočki, prostor …). Starši se na strokovno mnenje lahko pritožijo. Strokovnemu mnenju sledi odločba, ki je zakonska podlaga za nadaljnje nudenje prilagoditev in pomoči otroku v šoli. Vključuje program, v katerega se usmeri ter jasno opredeljeno pomoč (izvajalec, ure tedenske pomoči – DSP) do katere je otrok upravičen.
Na podlagi odločbe šola v roku meseca dni pripravi individualiziran program, pri pripravi katerega sodelujejo učitelji, starši in svetovalna služba.
Besedilo pripravila Nika Kalan, strokovno pregledala in uredila Lara Pirc