Kaj je ADHD?
ADHD (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo) je pri otrocih najpogostejša razvojno nevrološka motnja, ki vključuje težave z otrokovo pozornostjo, prekomerno aktivnostjo in inhibicijo vedenja. Osnovni simptomi se najpogosteje pojavljajo v otroštvu, večinoma se nadaljujejo v obdobju mladostništva, pri nekaterih pa simptomi vztrajajo tudi kasneje v odraslosti. ADHD ne »izzveni« z otroštvom, vendar pa lahko posamezniki, ki razvijejo ustrezne strategije kompenzacije, preidejo v odraslost brez večjih težav v vsakdanjem funkcioniranju.
Poznamo tri glavne oblike ADHD:
- Pretežno nepozoren tip ADHD – Otrok se, na primer, ne zmore osredotočiti na nalogo, ne zmore poslušati, ne sledi navodilom, pozablja stvari, pogosto miselno odtava, vse v okolju ga hitro zmoti. Ti otroci so praviloma tihi in nemoteči v šoli, zato jih je težje prepoznati.
- Pretežno hiperaktivno-impulziven tip ADHD – Hiperaktivnost se nanaša na prekomerno gibanje otroka, nezmožnost sedenja pri miru, izrazito zgovornost in pretirano energijo. Na primer: otrok posega v besedo, ne počaka, da pride na vrsto, ne more se mirno igrati in veliko govori.
- Kombinirana oblika (pomanjkljiva pozornost in hiperaktivnost) – Najbolj pogosto prepoznana oblika, pri kateri se kažejo simptomi pomanjkljive pozornosti, impulzivnosti in hiperaktivnosti.
Kako se kaže?
Otroci z ADHD imajo težave na treh ključnih področjih:
- prekomerna aktivnost (hiperaktivnost)
- pomanjkljiva pozornost (nepozornost)
- impulzivnost (inhibicija vedenja)
Za postavitev diagnoze se morajo znaki pojaviti v zgodnjem otroštvu (pred 7. letom starosti) in biti prisotni pri vsakodnevnih dejavnostih v vsaj dveh okoljih (npr. v šoli, doma, med vrstniki). Znaki morajo vztrajati vsaj šest mesecev.
Katere so najpogostejše težave, ki jih lahko opazimo pri otroku z ADHD?
- je neprestano v gibanju, ima veliko energije
- težko sedi pri miru ali/in čaka v vrsti
- nezbranost pri aktivnostih
- prekomerno govori, prekinja druge, skače v besedo
- odgovarja na vprašanja namesto drugih
- težko se zbere, vse ga zmoti, je »površen«
- težko se organizira, izgublja in pozablja šolske potrebščine
- je senzorno preobčutljiv na hrup, dotik ali svetlobo
- ima manj prijateljstev zaradi svojega vedenja
Otrokom z ADHD so skupne šibke izvršilne funkcije. To so kognitivne in miselne funkcije, ki otroku omogočajo prepoznavati in reševati probleme, predvidevati posledice, načrtovati, uravnavati čustva …
Pomembno je izpostaviti, da otroci z ADHD ne predstavljajo homogene skupine, pri otrocih se pojavljajo drugačni vedenjski vzorci, razvojni zaostanki in drugačna tveganja. Poleg že omenjenih težav, pa so osebe z ADHD bolj ranljive tudi za druge, sočasne težave na področju vedenja in čustvovanja, najpogosteje se razvijejo anksiozne in depresivne motnje, pogostejša je tudi zloraba psihoaktivnih snovi. Pri otrocih z ADHD je pogosta tudi so pojavnost drugih specifičnih učnih težav (npr. disleksija).
Kaj so vzroki ADHD? Kako pogost je?
mVzroki za ADHD niso dobro pojasnjeni, najverjetneje pa gre za preplet in interakcijo dednostih dejavnikov in vplivov okolja. Dednost ima sicer velik vpliv, razvoj in izraz motnje pa je odvisen od okolja, v katerem otrok odrašča. Ocenjuje se, da ima ADHD v populaciji približno osem odstotkov šoloobveznih otrok.
Pojavnost motnje v otroštvu je pogostejša pri dečkih, med dekleti pa je motnja pogosteje spregledana. Pri njih je v ospredju pogostejša oblika pomanjkljive pozornosti, velikokrat sta prisotni tudi sočasna anksioznost in depresivnost. Deklice lahko več časa prikrivajo svoje primanjkljaje, saj so motnje pomanjkljive pozornosti manj moteče za okolico. Pri fantih pa se pogosteje izraža hiperaktivnost/impulzivnost, več je agresivnega in kljubovalnega vedenja, zato se motnjo hitreje prepozna in diagnosticira.
Kako poteka prepoznavanje ADHD? Kako se otroku pomaga?
Postavljanje diagnoze poteka v timu različnih strokovnjakov: psihologov, kliničnih psihologov, specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ter specialistov otroške in mladinske psihiatrije. Pomembne se tudi informacije staršev, učiteljev in svetovalne službe. Pri izrazitejši motnji otrok potrebuje odločbo, strokovni delavci šole oblikujejo individualiziran program, v katerem so napisana priporočila s predlaganimi prilagoditvami. V skladu z individualiziranim program se otroku pomagati razviti spretnosti in strategije da bo lažje obvladoval izzive na področju spoprijemanja s težavami, reševanja problemov in obvladovanja čustev. Otroku je lahko v pomoč psihološka in specialno pedagoška obravnava, včasih pa je pri otrocih potrebna tudi uporaba zdravil.
Na individualnih srečanjih se otroku pomaga pri:
- pridobivanju veščin načrtovanju časa pri učenju in šolskih obveznostih
- usmerjanju pozornosti na učenje
- krepitvi motivacije za učenje
- učenju strategij boljšega učenja (povzemanje besedil, iskanje ključnih besed, odgovarjanje na vprašanja)
- oblikovanju učinkovitih odmorov, ki bodo sprostili otrokove mišice in mu pomagali pri boljšem učenju
- učenju ustreznega reagiranja v situacijah
- vključevanju v vrstniške odnose
- izboljšanju samopodobe
- učenju samoregulacijskega vedenja – opazovanje in beleženje lastnega vedenja
- učenju sproščanja (npr. postopna mišična relaksacija, dihalne tehnike, čuječnost)
Literatura
Če vas zanima več, priporočamo v branje:
- Anamarija Kejžar: Skrita moč ADHD.
- Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana: Biti starš otroku z ADHD. https://www.scoms-lj.si/files/Biti%20star%C5%A1%20otroku%20z%20ADHD.pdf
- Jeff Strong in Michael O. Flanagan: Motnja pozornosti in hiperaktivnost za telebane.
Besedilo pripravila Nika Kalan, strokovno pregledala in uredila Lara Pirc