Kaj so splošne učne težave
Splošne učne težave zajemajo heterogeno skupino učencev, ki imajo večje težave kot njihovi vrstniki pri usvajanju znanja in spretnosti pri enem ali več predmetov. Razlogi za težave so lahko podpovprečne ali mejne intelektualne sposobnosti, čustvene težave, pomanjkanje samoregulacijskih spretnosti, ekonomska prikrajšanost ali drugojezičnosti. Ti učenci niso upravičeni do odločbe z naslova specifičnih učnih težav, so pa upravičeni do prilagoditev in prilagojenega izvajanja v okviru Koncepta učne težave v osnovni šoli.
Kaj so specifične učne težave?
Pri specifičnih učnih težavah gre za heterogeno skupino primanjkljajev, ki učence ovirajo pri usvajanju osnovnih šolskih veščin, kot so branje, pisanje in računanje. Prisoten je zaostanek v zgodnjem razvoju ali/in težave na naslednjih področjih: pozornost, mišljenje, koordinacija, branje, pisanje … Težave se pojavijo že ob rojstvu ali zgodnjem otrokovem razvoju, z leti pa ne izzvenijo. Niso posledica motenj v duševnem razvoju, vidnih, slušnih ali motoričnih okvar ali neustreznih okoljskih dejavnikov. Izhajajo iz posameznika in so nevrofiziološko pogojene, otrokove intelektualne sposobnosti pa so navadno ustrezne ali pa celo nadpovprečne.
Glede na področje primanjkljaja ločimo dve glavnih skupini specifičnih učnih težav, ki vključujeta:
- Primanjkljaje v slušno-vizualnih procesih – sem sodijo motnje branja, pravopisne težave ter težave, ki so povezane z uporabo jezika
- Primanjkljaje na področju vizualno-motoričnih procesov – sem sodijo težave pri pisanju, matematiki, praktičnih dejavnostih in socialnih veščinah
Glede na stopnjo težavnosti, ki jo motnja dosega, ločimo:
- Učence z lažjimi in zmerni specifičnimi učnimi težavami – Učenec dosega minimalne standarde znanje, oteženo je izvajanje na enem področju. Potrebne so prilagoditve v metodah in načinih dela, odločba pa ni potrebna.
- Učence s hudimi in najhujšimi oblikami specifičnih učnih težav – Učenca je potrebno usmeriti v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. V redni šoli brez prilagoditev ne dosega minimalnih standardov.
Med specifične učne težave tako uvrščamo disleksijo (specifične motnje branja), disgrafijo (motnje pisanja), dispraksijo (motorične spretnosti), disortografijo (pravopisne težave), diskalkulijo (specifične motnje računanja) in neverbalne specifične učne težave.
Vzroki specifičnih učnih težav
Vzroki specifičnih učnih težav so v veliki meri genetski. V kolikor ima otrok eno izmed specifičnih učnih težav, obstaja velika verjetnost, da ima to težavo tudi nekdo v družini. V Sloveniji ima približno 20 % učencev učne težave, približno polovica izmed teh učencev ima specifične učne težave.
Prepoznavanje in pomoč otroku s specifičnimi učnimi težavami
Pri učencu, ki ima specifične učne težave, se opravi psihološko diagnostično ocenjevanje, specialno-pedagoško diagnostično ocenjevanje, pregleda se informacije, ki jih ima šola. Vključi se tudi informacije o otrokovem razvoju in opažanja staršev.
V kolikor so težave dovolj izrazite, učenec dobi odločbo, na podlagi katere se učenca vključi v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Učenec dobi status otroka s posebnimi potrebami. Nadaljnja strokovna pomoč je osredotočena na učenčeve individualne cilje, ki se prilagajajo glede na njegove zmožnosti in sposobnosti.
V nadaljevanju bodo predstavljene najpogostejše specifične učne težave, njihovi simptomi in možni načrti pomoči pri otrocih.
Disleksija
Disleksijo uvrščamo med specifične učne težave, zanjo pa je značilno, da imajo učenci težave v točnem in tekočem prepoznavanju besed, imajo slabše sposobnosti dekodiranja, črkovanja in pravilnega zapisa. Posledično se lahko pojavijo tudi težave z bralnim razumevanjem in pisanjem. Disleksija se pogosto pojavlja skupaj tudi z drugimi težavami, pogosto je sopojavljanje z dispraksijo, diskalkulijo in ADHD.
Pri otroku z disleksijo lahko opazimo težave na različnih področjih:
- z ločevanjem besed na glasove – ne zmore določiti vrstnega reda črk in glasov
- z zapisovanjem črk – menjavanje črk, sploh črk b in d, a in o, z in s, m in n, n in u
- s priklicem besed iz spomina
- na področju pomnjenja – npr. pozabi prinesti zvezke v šolo, narediti domačo nalogo
- z izvajanjem različnih spretnosti (npr. prehranjevanje z žlico), spotikanje, padanje
- z branjem – počasno, zatikajoče, otrok obrača in izpušča črke ter besede
- z zamenjavo leve in desne strani
- z razumevanjem besedila
- s pisanjem – počasno in težavno
Pomoč učencem z disleksijo je usmerjena predvsem v premagovanje otrokovega odpora do branja, ustrezno strukturiran pouk, uporabo več-čutnega pristopa (integracija vidnih, slušnih in motoričnih informacij) ter v krepitev veščin branja in pisanja.
Otroku se z dodatno strokovno psihološko pomočjo lahko pomaga na več področjih, npr. pri:
- spodbujanju otrokovih močnih področij – zviševanje samopodobe
- uporabi kompenzacijskih strategij – odkrivanje strategij, s pomočjo katerih otrok napreduje kljub težavam
- učenju motivacijskih strategij
- učenju kognitivnih strategij – načrtovanja učenja, organiziranja pripomočkov
- načrtovanju izboljšanja otrokovega branja – vzpostavljanje dolgotrajnega treninga, razvijanje tehnik branja, ipd.
Diskalkulija
Specifične učne težave pri matematiki se nanašajo na obvladovanje osnovnih aritmetičnih spretnosti kot so seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje. Učenec izkazuje pomembno nižje matematične sposobnosti kot bi jih sicer pričakovali glede na njegovo inteligentnost, kronološko starost in izobrazbeno stopnjo.
Delimo jih na specifične aritmetične težave (lažje težave) in diskalkulijo (težje učne težave pri matematiki).
Pri otroku z diskalkulijo lahko opazimo težave na primer:
- z občutkom za števila in količinskimi predstavami
- s priklicem dejstev in matematičnih postopkov
- z vizualnim zaznavanjem – pomen ulomkov, oklepajev v enačbi
- s slušnim zaznavanjem – zapis slušnih informacij v enačbe
- s pomnjenjem pojmov, povezanih z matematiko (npr. razlika med enakokrakim in enakostraničnim trikotnikom)
- z avtomatizacijo matematičnih pojmov – npr. težave z zapomnitvijo poštevanke
- z branjem besedil in napačnim zapisom informacij v matematične formule
- z uporabo strategij pri reševanju matematičnih nalog – npr. štetje s pomočjo prstov
- odpor do matematike in strah pred matematiko
Pomoč učencem z diskalkulijo je usmerjena predvsem v konkretizacijo abstraktnih vsebin, utrjevanje matematičnih pojmov in postopkov, razvijanje kompenzacijskih strategij ter krepitev postopkovnega mišljenja.
Otroku se z dodatno strokovno psihološko pomočjo pomaga na več področjih, npr. pri:
- zviševanju otrokove samopodobe – spremljanje napredka
- spodbujanju otrokove motivacije pri matematiki
- učenju kompenzacijskih strategij za reševanje nalog pri matematiki (npr. pomaganje s seštevanjem, če se ne spomni poštevanke)
- učenju s pomočjo vidnih opor (npr. stotični kvadrat, merske pretvorbe, kartončki s postopki računanja)
- razvijanju in urjenju postopkov (npr. postopek reševanja besedilnih matematičnih nalog)
- učenju organizacije zapiskov, ipd.
Dispraksija
Dispraksijo uvrščamo med specifične učne težave, zanjo pa so značilne težave z ustreznim izvajanjem zaporednih gibov. Primanjkljaji se kažejo predvsem pri aktivnostih, ki zahtevajo motorično aktivnost (pisanje, tehnični pouk, športna vzgoja), organizacijo in predelovanje senzoričnih informacij. Dispraksija se pogosto pojavlja v kombinaciji z drugimi motnjami, sopojavljanje je pogosto pri disleksiji, ADHD in motnji avtističnega spektra.
Pri otroku z dispraksijo lahko opazimo težave:
- z izvajanjem gibalnih dejavnosti
- s slabšim nadzorom telesa – npr. zaletavanje v stvari
- z ravnotežjem – pogosti padci
- z učenjem športnih aktivnosti – npr. počasnejše učenje vožnje kolesa
- s koordinacijo prstov
- pri pisanju – počasno pisanje z veliko napakami
- z govorom, ki je manj razumljiv, lahko je otežen tudi priklic informacij
- pri branju – npr. preskakovanje vrstic
- z usklajevanjem očesnih gibov.
Otrokom z dispraksijo se pomaga s prilagoditvami na področju pisanja (npr. podaljšan čas pisanja), pri predmetih, ki vključujejo gibalne spretnosti (več časa za usvajanje veščin, izvajanje nalog na drugačen način), prav tako pa se mu tudi bolj strukturira okolje (jasna, kratka navodila).
Otroku se z dodatno strokovno psihološko pomočjo pomaga na več področjih, npr. pri:
- krepitvi fino- in grobomotoričnih spretnosti
- spodbujanju pozitivne samopodobe
- izboljšanju socialnih veščin
- pomoči pri šolskem delu
- pomoči pri načrtovanju šolskega dela in organizaciji
- spodbujanju otrokove motivacije
- pomoči pri načrtovanju učenja in organizaciji zapiskov, ipd.
Neverbalne specifične učne težave
Posamezniki z neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami imajo lahko visoke verbalne sposobnosti ter nizke motorične, zaznavno prostorske in socialne sposobnosti.
Njihove jezikovne sposobnosti navadno niso prizadete, težave pa imajo lahko pri:
- prostorski orientaciji in zaznavanju lege predmetov v prostoru
- zapomnitvi in procesiranju vidnih informacij
- fleksibilnosti mišljenja, posploševanju in prenosu snovi v nove situacije
- grobi in fini motoriki
- časovni orientaciji in organizaciji časa
- socialnih veščinah (zlasti pri zaznavanju znakov neverbalne komunikacije)
- čustveni samoregulaciji.
Pogosto se sopojavljajo z ADHD, Aspergerjivim sindromom, dispraksijo in motnjami čustvovanja.
Otrokom se z dodatno strokovno pomočjo lahko pomaga predvsem pri:
- uporabi ustreznih materialov in pripomočkov
- načrtovanju učenja, učni organizaciji in razvijanju postopkov za reševanje problemov
- učenju ustreznega neverbalnega vedenja (npr. kdaj vzpostaviti očesni kontakt)
- učenju strategij ravnanja v socialnih situacijah,
- krepitvi čustvene samoregulacije, ipd.
Besedilo pripravila Nika Kalan, strokovno pregledala in uredila Lara Pirc