Skip to main content

Anima Mundi

Menu

Anksioznost pri otrocih in mladostnikih

Občasni strahovi, skrbi in negotovost so normalen del otroštva in odraščanja. Otroci se lahko na primer bojijo teme, ločitve od staršev, ocenjevanja v šoli ali odnosov z vrstniki. Pri večini so te skrbi prehodne in ne vplivajo pomembno na vsakdanje življenje. Včasih pa anksioznost postane tako izrazita, da začne pomembno vplivati na otrokovo ali mladostnikovo vsakodnevno življenje – na njegovo funkcioniranje v šoli, odnosih, spanju in drugih vsakodnevnih dejavnostih. Takrat lahko govorimo o anksiozni motnji.

Anksiozne motnje sodijo med najpogostejše duševne težave pri otrocih in mladostnikih. Ocenjuje se, da anksiozna motnja prizadene približno 6,5 % otrok in mladostnikov po svetu, pri čemer raziskave kažejo, da se njihova pojavnost v zadnjih desetletjih povečuje.

K večji ranljivosti za razvoj anksioznosti lahko prispevajo različni dejavniki, kot so prirojeno bolj občutljiv temperament, anksioznost ali druge duševne težave v družini, stresni življenjski dogodki, medvrstniško nasilje, pretirana uporaba družbenih omrežij ter odraščanje v nepredvidljivem ali čustveno obremenjujočem okolju.

Kako se anksioznost kaže?

Anksioznost pri otrocih običajno ni izražena neposredno z besedami »strah me je« ali »zaskrbljen sem«. Mlajši otroci svoje stiske najpogosteje pokažejo skozi fizične simptome, spremljajo pa jih tudi vedenjske spremembe.

Pogosti znaki anksioznosti so lahko:

  • pogosti glavoboli in bolečine v trebuhu brez jasnega vzroka,
  • hitro bitje srca, potenje ali občutek napetosti,
  • težave s spanjem in nočne more,
  • pogosta zaskrbljenost, brez razloga,
  • jokavost ali razdražljivost,
  • močna potreba po potrjevanju,
  • izogibanje določenim situacijam, npr. odhodu v šolo,
  • umikanje iz družbe,
  • perfekcionizem in izrazit strah pred napakami.

Pri mlajših otrocih se lahko anksioznost kaže kot oklepanje staršev, izbruhi trme ali odpor do novih situacij. Mladostniki pa pogosteje poročajo o občutkih notranje napetosti, težavah s pozornostjo, socialnem strahu, pretirani samokritičnosti ali občutku, da je vse »preveč zame«.

Kdaj gre za običajno skrb in kdaj za težavo?

Vsak otrok kdaj občuti strah ali negotovost. Določeni razvojni strahovi so pričakovani – na primer strah pred ločitvijo pri malčkih ali trema pred nastopi pri mladostnikih.

O težavi govorimo predvsem takrat, ko:

  • so skrbi izrazito intenzivne,
  • trajajo dlje časa,
  • otrok zaradi njih trpi,
  • skrbi začnejo vplivati na šolsko uspešnost, odnose ali vsakodnevno funkcioniranje.

Pomemben pokazatelj je tudi izogibanje. Otrok se lahko začne izogibati šoli, druženju, nastopom, športnim dejavnostim ali drugim situacijam, ki v njem sprožajo tesnobo. Kratkoročno mu izogibanje sicer prinese olajšanje, dolgoročno pa anksioznost pogosto še okrepi.

Najpogostejše oblike anksioznosti pri otrocih in mladostnikih

Pri otrocih in mladostnikih se lahko pojavljajo različne oblike anksioznih motenj:

Ločitvena anksioznost

Tesnoba ali strah ob ločitvi od staršev sta pri otrocih normalna in sčasoma izzvenita, če pa separacijska anksioznost ne izgine po petem letu starosti in moti otrokovo življenje tako, da se otrok boji ostati izven vidnega polja staršev, lahko govorimo o separacijski anksioznosti.

Specifične fobije

Gre za pretiran strah pred stvarjo ali okoliščinami, ki sicer ne predstavljajo neposredne nevarnosti. Pri mlajših otrocih fobije navadno zajemajo konkretne morebitne vire nevarnosti, kot so pajki, injekcije ali tema, pozneje pa so na primer pogoste fobije pred zdravnikom, grmenjem, višino, iglami in zaprtimi prostori. Fobični strah je lahko zelo hud in moti otrokovo vsakodnevno delovanje.

Socialna anksioznost

Prisoten je močan strah pred ocenjevanjem, zavrnitvijo ali osramotitvijo pred drugimi. Otroci in mladostniki s socialno anksioznostjo se močno bojijo ali izogibajo okoliščin, v katerih morajo nastopati pred drugimi.

Generalizirana anksioznost

Otrok je pretirano zaskrbljen glede različnih področij življenja – šole, zdravja, prihodnosti ali odnosov, tudi kadar objektivnega razloga za skrb ni. Te skrbi so hude in moteče, otroci pa jih ne zmorejo nadzorovati. Pogosto iščejo potrditev in tolažbo drugih, svoje dejavnosti pa omejijo zgolj na tiste, pri katerih so uspešni in dobivajo pozitiven odziv drugih.

Panični napadi

Panični napad je nenaden naval močnega strahu in nelagodja, ki lahko traja nekaj minut in ga spremljajo telesni simptomi, kot so hitro bitje srca, težko dihanje ali vrtoglavica. Doživetje enega paničnega napada še ne pomeni, da ima otrok panično motnjo. Motnja se razvije, kadar otrok doživlja panični strah pred naslednjim paničnim napadom, ker se boji, da bo medtem umrl ali se mu bo zgodilo kaj hudega. Panični napad lahko doživijo tudi otroci s specifičnimi fobijami v prisotnosti predmeta ali okoliščin, ki se jih bojijo. V tem primeru so panični napadi zaradi strahu pred predmetom pričakovani – pri panični motnji pa so nepričakovani.

Otroci in mladostniki se lahko z anksioznostjo uspešno naučijo soočati, še posebej kadar so njihove stiske pravočasno prepoznane in ustrezno naslovljene. Pomembno je, da otrokove stiske ne zmanjšujemo ali pripisujemo zgolj “občutljivosti” oziroma razvojnemu obdobju, temveč jih skušamo razumeti in otroku pomagati poiskati občutek varnosti.

Veliko vlogo pri tem imajo starši, šola in drugi pomembni odrasli, ki lahko s podporo, razumevanjem in sodelovanjem pomembno prispevajo k zmanjševanju otrokove stiske. Kadar anksioznost začne pomembno vplivati na otrokovo vsakodnevno življenje, pa je smiselno poiskati tudi strokovno pomoč. Zgodnja obravnava lahko pomembno izboljša otrokovo počutje, samozavest in kakovost življenja.

Besedilo pripravila Teja Prevc, strokovno pregledala in uredila Lara Pirc van Zandwijk

Več si lahko preberete: