Skip to main content

Anima Mundi

Menu

Frustracijska toleranca

Predstavljajte si, da se s svojim otrokom odpravljate od doma. Otrok se veseli odhoda na igrišče. Ob obuvanju čevljev se začne jokati. Skrajno frustracijo mu predstavlja prepoznavanje, kateri čevelj sodi na katero stopalo in kako jih obuti, brez da bi se zadnji, petni del, ovihal nazaj in povzročil neprijetni občutek.

Medtem se vaš nečak pripravlja, da bo končno naredil domačo nalogo. Predstavlja si, da bo za to potreboval 10 minut, potem pa se snov izkaže za zelo zahtevno. Domača naloga mu vzame 45 minut in poseže v čas, ki bi ga lahko preživel na igrišču s prijatelji.

Kaj je frustracija?

Frustracijo doživljamo, ko se naši cilji, želje ali pričakovanja ne uresničijo oz. ko se soočamo z ovirami na poti do cilja in ugotovimo, da prihaja do razhajanj med tem, kar naj bi se po našem mnenju moralo zgoditi, in tem, kar se dejansko dogaja. Občutimo jo kot notranjo napetost in nelagodje. Zdi se nam, da ne zmoremo več in si želimo samo to, da bi bilo neprijetnih občutkov čim prej konec.

Otroci lahko frustracijo doživljajo v najrazličnejših situacijah. Med razvojem in tudi kasneje v mladostniškem obdobju se z ogromno informacijami in občutki (ki se lahko odraslim zdijo popolnoma vsakdanji) soočajo prvič, kar zviša verjetnost za doživljanje frustracije.

Kaj je frustracijska toleranca in zakaj je pomembna?

Pomembno se je zavedati, da je tudi frustracija tam z namenom – ni zgolj neprijetnost, brez katere bi bilo življenje boljše in jo je zaradi tega potrebno hitro prekiniti. Je sestavni del učenja. Spodbudi nas lahko, da razmišljamo bolj ustvarjalno ali da neprijetne občutke izrazimo na primeren način. Frustracijska toleranca je strategija reševanja problemov, ki bo otroku služila v različnih situacijah. Pomembna bo na primer v procesu (formalnega) izobraževanja, pri obvladovanju razočaranj, učinkoviti komunikaciji z ljudmi, ki imajo drugačno mnenje od njegovega in pri vztrajanju pri osebnih ciljih. Če torej otroku že zgodaj pokažemo, da je frustracija sestavni del življenja in da je normalno, da jo doživlja (ko se sooča z neprijetnostjo obuvanja čevljev), s tem vztrajno gradimo njegovo odpornost do neprijetnosti (da bo nekega dne, recimo, zdržal frustracijo nestrinjanja s svojim sodelavcem).

Frustracijska toleranca se nanaša na sposobnost posameznika, da prenaša neprijetnosti, neuspehe in neprijetna čustva (npr. strah, razdražljivost, dolgčas in nejevolja), ne da bi ga to preveč obremenilo, da bi se zatekel z izogibanju ali odreagiral agresivno. Je pomemben element prožne miselnosti (ang. growth mindset) – prepričanja, da zmožnosti lahko razvijamo s trudom, učenjem in vztrajnostjo ter da napake in stiske niso sovražnice učenja, temveč nujno potrebne sestavine na poti k cilju.

Dolgoročno pri otroku s tem krepimo vztrajanje kljub neprijetnosti in želji, da neprijetnih občutkov ne bi bilo, ker zaupa, da se z njimi lahko sooči in da ga na drugi strani frustracije čaka občutek kompetentnosti, zadovoljstva in samonadzora.

Kaj se zgodi, če je frustracijska toleranca nizka?

Če otrok obupa ob prvih občutkih nelagodja, to zavira njegovo radovednost. Otrok z nizko frustracijsko toleranco se bo manjkrat vključil v neznano aktivnost, pri učenju pa ne bo vztrajal, saj ga bo neuspeh demotiviral tudi če ga bo aktivnost resnično zanimala. To lahko posledično oslabi njegov občutek lastne vrednosti in krepi notranje prepričanje, da ni dovolj dober. Frustracija lahko vodi tudi v agresivno vedenje, ko se otroci ne znajo spopadati s svojimi občutki jeze oz. se želijo neprijetnih občutkov hitro znebiti, ne poznajo pa strategij, da bi to naredili konstruktivno.

Vsakič, ko ob soočanju z izzivi obupamo, krepimo »mentalno mišico obupa« – mišljenje, da nismo dovolj dobri oz. sposobni, da bi se z izzivom soočili. Ob naslednji neprijetnosti se bo sprožila še močneje. Na enak način pa ob soočanju s frustracijo krepimo »mišico odpornost« do neprijetnih občutkov, nepredvidljivih izzivov in neuspeha. Odločimo se lahko, katero bomo pri sebi in svojemu otroku krepili.

Kako krepiti frustracijsko toleranco pri otroku?

Vsak starš si želi, da bi bil njegov otrok v življenju vesel in zadovoljen. V želji po pomoči, se lahko ujamemo v začaran krog odstranjevanja vzrokov otrokovih frustracij. Vendar pa sam vzrok (na katerega velikokrat niti starš niti otrok nimata vpliva) ni tako pomemben kot to, kako se z občutki, ki zaradi njega vzniknejo, soočimo. Naša naloga ni, da otroku govorimo, kako bi morali ravnati, da pride do rešitve ali da pridemo do rešitve namesto njega, ampak da mu pomagamo regulirati frustracijo na poti do cilja, ki ga lahko doseže sam. Otrok bo barvit spekter vseh čustev, ki jih lahko doživlja, spoznal le tako, da jih bo začutil na lastni koži in se sam z njimi soočil v varnem okolju in odnosu, ki mu ga ponudi starš.

Pomembno je torej, da se najprej vprašamo, do kakšne mere smo sami odporni na neprijetne občutke, ki jih doživljamo. Kaj naredimo, ko smo zdolgočaseni, ko čutimo napetost, razdražljivost in nejevoljo? Kaj naredimo, ko te iste občutke doživlja naš otrok? Otroci se učijo preko opazovanja in preizkušanja. Predstavljamo jim pomemben model vedenja. Otrok bo ponotranjil naš odnos do njegove razdraženosti – pri tem pa več štejejo naša dejanja kot besede.

  • Globoko dihamo in se umirimo. Sebe in otroka umirimo in s tem naučimo, da je to ključen prvi korak obvladovanja situacije. K izzivu ponovno pristopimo, ko smo mirni in spočiti. Če bomo ob otrokovi frustraciji mirni, mu bomo pokazali, da je celo frustriranost lahko obdana z varnostjo in umirjenostjo.
  • Potrdimo, da je otrokovo doživljanje normalno. Edina sestavina frustracijske tolerance ni zgolj soočanje z neprijetnimi občutki. Njen razvoj se začne s poimenovanjem in čutenjem neprijetnih občutkov ter zaupanjem, da jih je dovoljeno čutiti in da otrok zaradi tega v svojem bistvu ni slabši. Ostanite mirni in verjemite, da bodo tudi neprijetni občutki minili –če jim namenimo prostor in pustimo, da jih otrok izrazi.
  • Poimenujemo čustva, ki jih otrok doživlja. Pri tem nam lahko pomaga predloga: »počutim se / čutim ______, ker _______«. Včasih predvidevamo, da otroci razmišljajo tako kot mi, da vedo kaj doživljajo in kako se umiriti, vendar velikokrat temu ni tako. Zato je pomembno, da občutke ubesedimo in predstavimo strategije, kako se z njimi soočati.
  • Na situacijo pogledamo z drugega zornega kota. Trenutek stiske ali frustracije pri otroku lahko vidimo kot priložnost za rast in razvoj. To lahko tudi na glas ubesedimo, npr.: »ko je matematika težka, to pomeni, da tvoji možgani rastejo in iščejo nove možnosti, kako lahko še nadgradijo znanje, ki ga že imaš«.
  • Otroku predstavimo dovolj velike izzive. Vedno je bolje začeti z manj stresnimi situacijami in otroka postopoma izpostavljati večjim naporom (npr. naj najprej sam reši eno nalogo, nato tri, naslednjič mogoče že celo stran).
  •  Z otrokom se pogovorimo o spoprijemanju z neprijetnimi občutki še preden do njih pride. Na primer, pred obiskom igrišča se lahko z otrokom pogovorimo o neprijetnih občutkih, ki bi jih lahko čutil in kaj bo v tem primeru naredil. Jasno mu tudi povemo, kaj bomo naredili mi in kakšne so naše meje (npr. Če boš jokala in se metala po tleh, bova odšli domov. S tem ni nič narobe, na igrišče greva lahko ponovno jutri. To bo nova priložnost za učenje).
  • Otroku namenimo spodbudne besede. Če opazimo, da se otrok nesramno pogovarja sam s sabo, njegov samogovor popravimo. Pozitiven samogovor lahko spodbujamo z vztrajnim ponavljanjem fraz: »tole je težko, ker je težko, in ne zato, ker delam nekaj narobe«; »dobro mi gre«, »všeč mi je, če se moram potruditi«, »lahko delam težke stvari«, »čeprav je težko, lahko vztrajam«

Ob večkratnem uspešnem soočanju z neprijetnimi občutki, bo otrok z njimi bolj domač. Čustev in občutkov se ne bo več ustrašil, z usvojenimi strategijami se bo vedno lažje soočal s frustracijo. Gradil bo svojo samozavest, ko mu bo po vztrajanju v neprijetnosti končno nekaj uspelo, ko bo dosegel želeni rezultat, se kaj novega naučil ali pa prepoznal, da je bolje aktivnost za nekaj časa odložiti in začeti znova ter da tudi s tem ni nič narobe.

Besedilo pripravila Vita Jugovar, strokovno pregledala in uredila Lara Pirc van Zandwijk

LITERATURA

V kolikor želite dobiti več informacij o frustracijski toleranci, starševstvu ter prožni in togi miselnosti, vam v branje / ogled priporočamo: