Skip to main content

Anima Mundi

Menu

Prikrivanje avtizma pri dekletih

Motnje avtističnega spektra (MAS) so razvojne motnje, ki se izražajo s težavami na področju vzpostavljanja socialnih stikov in komunikacije ter nefleksibilnostjo na področjih dejavnosti in interesov. Gre za vseživljenjsko stanje. Težave lahko omilimo, vendar jih dokončno ne moremo odpraviti (če želite izvedeti več o MAS, si preberite članek Avtizem – Anima Mundi).

Avtizem je manj pogosto diagnosticiran pri deklicah kot pri dečkih. Na vsake 4 dečke je diagnosticirana le 1 deklica. To pa nujno ne pomeni, da je avtizem pri deklicah tudi manj pogost. Avtizem pri deklicah pogosto ni prepoznan (ali je prepoznan kasneje) zaradi pogostejšega ali bolj spretnega maskiranja primanjkljajev.

Kaj je maskiranje in zakaj do njega pride?

Vsak otrok si želi biti v družbi sprejet. Prav tako so otroci dovzetni za povratne informacije, ki jih dobijo iz okolja. Ob zaznavi, da njihovega vedenja okolica ne odobrava, opazujejo, analizirajo in posnemajo vedenja tistih, ki so s strani družbe sprejeti.

Maskiranje je spontano ali načrtno prikrivanje težav, ki bi sicer, če bi bile prepoznane, kazale na motnjo. Ko maskirajo, otroci prikrivajo svoj spontani odziv v socialnih interakcijah (nadzirajo in prilagajajo svoje potrebe, preference, mnenja, interese, osebnost), kompenzirajo primanjkljaje na področju socialnih veščin in prilagajajo svoje vedenje (način obnašanja in izražanja), z namenom, da bi bili s strani vrstnikov in širše družbe sprejeti, da bi preprečili izobčenost ali nadlegovanje.

Otrok na primer:

  • Posnema obrazne izraze in geste drugih
  • Ohranja očesni stik, kljub nelagodnim občutkom
  • Posveča pozornost spreminjanju svojega načina ali tona govora
  • Potlači burne odzive ob neprijetnih senzornih dražljajih in spontana repetitivna vedenja (ki bi ga sicer lahko pomirila)
  • Uporabi spominske tehnike za zapomnitev tem za pogovor, ki so v družbi sprejemljive in aktualne
  • Si zapomni besedne zveze ali cele stavke, s katerimi lahko začenja in vzdržuje pogovor
  • Prikriva svoje interese zaradi strahu, da se bo drugim ljudem zdel čuden

Zakaj je maskiranje pogostejše pri deklicah?

Deklice so že zelo zgodaj izpostavljene močnim družbenim sporočilom o tem, kakšno naj bi bilo njihovo »primerno« vedenje. Družba od njih pričakuje več čustvene zrelosti, prijaznosti in prilagodljivosti. Učitelji bodo, na primer, v šoli bolj pogosto izpostavili in popravili neprimerno vedenje deklic v socialnih situacijah, medtem ko bodo dečke pospremili z odpustkom, da »taki pač so fantje«. Prav tako so deklice večkrat predstavljene kot bolj prilagodljive, družabne in prijazne v risankah, otroških filmih in knjigah. Zaradi stereotipnih spolnih vlog se tako deklice naučijo »igrati« socialno spretnost, čeprav jih to lahko močno izčrpava.

Zakaj je avtizem uradno manjkrat prepoznan pri deklicah?

Avtizem je pri deklicah uradno manjkrat prepoznan, ker se njihove avtistične značilnosti pogosto kažejo drugače kot pri dečkih in so zato manj opazne. Deklice zaradi boljšega maskiranja pogosto delujejo socialno prilagojene, vljudne in vključene, čeprav se v resnici v socialnih situacijah počutijo zmedene ali preobremenjene. Pogosteje vztrajajo pri skupinski igri, tudi če vanjo niso aktivno vključene, kar navzven daje vtis ustreznega socialnega funkcioniranja, medtem ko se dečki v podobnih situacijah pogosteje umaknejo v samostojno igro. Ker so deklice spretnejše v opazovanju in posnemanju drugih ter močno zaznavajo pričakovanja okolice, njihova drugačnost ostane skrita tako staršem kot strokovnjakom. Obstoječa diagnostična merila so bila dolgo oblikovana na podlagi značilnosti, ki so pogostejše pri dečkih, kar dodatno prispeva k temu, da avtizem pri deklicah ostane neprepoznan ali je prepoznan kasneje.

Kakšne so posledice?

Neprestano maskiranje je naporno. Pojavita se lahko povišana mentalna in fizična utrujenost. Prihaja lahko do burnih odzivov, ko otrok ne more več maskirati, ali ko pride v okolje, kjer oceni, da maskiranje ni več potrebno. Dodatna stiska se pri otroku lahko pojavi, če kljub svojim prizadevanjem, v družbi vseeno ni sprejet. Pojavijo se lahko t. i. sekundardne duševne stiske, kot so stres, osamljenost, depresivni občutki (»vse je brezveze«), tesnobni občutki (»kaj če bodo odkrili, kakšna sem v resnici?«; »kaj če bom naredila nekaj narobe?«) in slaba samopodoba. Pojavijo se lahko tudi psihosomatske težave (npr. bolečine v trebuhu).

Ker je maskiranje bolj pogosto in intenzivnejše pri deklicah, lahko bolj intenzivno čutijo tudi njegove posledice. Zaradi želje po ugajanju in družbenih pritiskov po prilagajanju so deklice lahko tudi bolj ranljive za izkoriščanje s strani vrstnikov.

Zakaj je diagnoza pomembna?

Posvečanje dodatne pozornosti deklicam in pridobivanje diagnoze avtizma je v prvi vrsti pomembno zato, da vemo, kako deklici življenje prilagoditi in ji omogočiti, da bo v prihodnosti čim bolj uspešna in zadovoljna. Pomembno je, da dobi potrditev, da ni »čudna«, »nesramna« in »nespretna«. S širšega, družbenega vidika pa je pomembno za preseganje ustaljenih spolnih stereotipov in razbijanje mitov o tem, kako se avtizem kaže in pri komu se pojavlja. 

Kaj lahko starši naredijo takoj, da pomagajo otroku?

  • Z otrokom se pogovarjamo in mu ponudimo prostor, da nam po druženju pove, kako se počuti in kako je socialno interakcijo doživel.
  • Otroka vprašamo, kaj je med druženjem počel on sam, kaj so počeli drugi ter s tem poskušamo dobiti informacijo o tem, kako se otrok v druženje vključuje in kako pri druženju sodeluje.
  • Otroku lahko pomagajo razumeti, kaj ga napolni z energijo in kaj mu energijo vzame – lahko v obliki tabele ali z lestvico, na kateri otrok označi kako naporna se mu je zdela posamezna aktivnost.

Besedilo pripravila Vita Jugovar, strokovno pregledala in uredila Lara Pirc van Zandwijk

Literatura

V kolikor želite dobiti več informacij o maskiranju avtizma pri dekletih, vam v branje/ogled priporočamo: