Nekateri otroci in mladostniki v primerjavi z drugimi potrebujejo več časa, da v družbi spregovorijo, se vključijo v skupino in se sproščeno počutijo med vrstniki.
Ko takšna “sramežljivost” postane tako hromeča, da v otroku že običajne situacije sprožijo veliko stisko, govorimo o socialni anksioznosti.
Otroci in mladostniki s socialno anksioznostjo občutijo povečan strah v socialnih situacijah, v katerih so izpostavljeni potencialnemu vrednotenju s strani drugih. Preveva jih negotovost, da bi bili videti neustrezni, neumni ali pa da bi se osmešili. Socialna anksioznost se navadno prične v poznem otroštvu ali zgodnjem mladostništvu, včasih po nenadni stresni izkušnji, v kateri otrok doživi ponižanje, ali pa nastopi sčasoma. Enako pogosto se pojavlja pri dečkih kot pri deklicah, pri obojih pa je povezana z nizko samozavestjo.
Situacije, ki se jih otroci in najstniki s socialno fobijo bojijo, lahko razdelimo v dve kategoriji – tiste, ki temeljijo na nastopanju pred drugimi (npr. predstavitev v šoli, glasno branje), ter tiste, ki temeljijo na interakciji z drugimi (npr. spoznavanje novih ljudi, pogovor s sošolci). Nekateri otroci se bojijo samo nastopanja v javnosti, drugi pa se bojijo in se izogibajo številnim družabnim okoliščinam.
Pogosti simptomi socialne fobije:
- Izogibanje šoli (npr. potvarjanje bolezni) in druženju s prijatelji,
- Izogibanje očesnemu stiku,
- Šepetanje ali momljanje,
- Plahost v družbi tujcev in strah pred govorjenjem z njimi,
- Močan strah pred javnim nastopanjem,
- Dolgotrajno premlevanje socialnih situacij po dogodku.
- Telesni simptomi (zardevanje, potenje, slabost, bolečine v trebuhu)
- Močne negativne misli o sebi.
Kako pomagati otroku ali mladostniku s socialno anksioznostjo
Ko starši opazijo, da otrok trpi zaradi socialne anksioznosti, pogosto začutijo nemoč. Želijo pomagati, vendar ne vedo, ali naj otroka zaščitijo ali po drugi strani “potisnejo” iz cone udobja. Pomembno je vedeti, da socialna anksioznost ni znak otrokove razvajenosti, temveč resnična duševna stiska, ki je lahko za otroka zelo obremenjujoča.
1. Poslušanje in razumevanje
Najpomembneje je, da otroku oz. mladostniku omogočite odprt in varen prostor za pogovor.
Pomembno je, da:
- poslušate brez prekinjanja,
- ne zmanjšujete otrokove stiske,
- ne hitite z nasveti,
- ne ocenjujete otrokovih strahov kot »neumnih« ali »pretiranih«.
Otroci in mladostniki s socialno anksioznostjo bodo z vami morda delili skrbi, ki se vam bodo zdele pretirane ali nepotrebne. Pomembno je, da se otrokom za te skrbi ne posmehujete in jim ne skušate dopovedati, da so takšne skrbi odveč. Bolj pomaga, če skupaj z otrokom raziskujete:
- kaj ga najbolj skrbi,
- kaj bi mu pomagalo,
- kako se lahko na posamezne socialne situacije pripravi,
- kaj lahko naredi, če postane zelo tesnoben.
2. Vaja socialnih situacij in tehnik pomirjanja
Otrokom pogosto pomaga, če socialne situacije vnaprej »preigrajo«. Pogovor o možnih scenarijih pri njih zmanjša občutek nepredvidljivosti in jim daje več občutka nadzora.
Pomagate lahko tako, da:
- skupaj vadite predstavitev,
- odigrate pogovor z učiteljem ali vrstnikom,
- otroka spomnite na situacije, ki jih je že uspešno premagal.
Ko tesnoba naraste, otrok pogosto potrebuje konkretna orodja za umirjanje telesa in misli.
Z otrokom lahko doma vadimo izvajanje različnih sprostitvenih tehnik.
Opis nekaterih enostavnih tehnik sproščanja najdete v spodnjem priročniku na str. 108:
https://www.scoms-lj.si/___pubfiles/Biti%20stars%CC%8C%20otroku%20z%20ADHD.pdf
Pomembno je, da otrok tehnike sproščanja vadi tudi takrat, ko ni v hudi stiski, saj jih bo tako lažje uporabil v zahtevnih trenutkih.
3. Postopno soočanje s socialnimi situacijami
Pomembno je, da otroka ne silimo v situacije, ki so zanj preveč stresne, hkrati pa mu tudi ne omogočamo popolnega umika od vseh socialnih stikov. Najbolj učinkovito je postopno soočanje s situacijami, ki v njem vzbujajo strah. Skupaj lahko sestavite seznam situacij od manj do bolj strašljivih ter jih nato korak za korakom vadite. Otrok lahko npr. najprej pozdravi sošolca, sam naroči hrano v restavraciji, sčasoma sam kupi karto za avtobus ….
Pomembno je, da ob vsakem uspehu dobi občutek podpore in pohvalo.
4. Sodelovanje s šolo in pomoč strokovnjaka
Pomembno je tudi sodelovanje s šolo. V primerih, ko socialna anksioznost otroku izrazito otežuje šolsko delo, je mogoče v šoli zaprositi tudi za prilagoditve oziroma za pridobite odločbe za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Otrok lahko tako pridobi določene prilagoditve, na primer drugačno obliko preverjanja znanja in dodatno podporo svetovalne službe.
Če težave vztrajajo dlje časa, otroka močno ovirajo pri vsakodnevnem življenju ali povzročajo veliko stisko, je smiselno poiskati pomoč strokovnjaka, na primer psihologa ali psihoterapevta. S pravočasno podporo se lahko otrok nauči uspešno obvladovati socialno anksioznost in postopoma razvije več samozavesti v odnosih z drugimi ljudmi.
Besedilo pripravila Teja Prevc, strokovno pregledala in uredila Lara Pirc van Zandwijk
Več si lahko preberete:
- CoolKids: Kaj s strani staršev pomaga in kaj ne?
https://coolkids.si/kaj-s-strani-starsev-pomaga-in-kaj-ne/ - Center za krepitev zdravja Zdravstveni dom Kranj: Čuječnost – kratke vaje za otroke
https://www.zd-kranj.si/app/uploads/2025/04/cujecnost_kratke_vaje_za_otroke-.pdf?x27785